Epizoda 05

BESEDILO in ILUSTRACIJE Maurizio Stagni: povzeto iz “Le avventure di PINOCCHIO” Carla Collodija v poglavjih 12., 13., 14. in 15.

Na poti domov je srečal slepo mačko, ki ni bila prav slepa, in šepavo lisico, ki ni bila tako hroma.

Ostržka sta nova “prijatelja” zavedla, ker sta mu rekla, da poznata Pepeta in posledično tudi njegovo ime, zato jima je nepremišljeno pokazal pet kovancev. Eden je iztegnil nogo, na katero naj bi bil hrom, drugi pa je razširil zelene oči, s katerimi naj ne bi nič videl.

Besede obeh, ki sta Ostržka odvračala od šolanja, pridnosti in učenja, je slišala tudi bela vrana. Skušala ga je prepričati, naj ne posluša teh slabih tovarišev. A maček je hitro skočil in jo požrl z enim grižljajem. To, da naj bi bil Maček slep na obe očesi, pri tem ni igralo nobene vloge!

Prebrisana lisica je Ostržku povedala, da v bližini leži kraj, »Dežela Pegaste sove«, kjer bi v čudežno zemljo posejal svojih pet kovancev in iz njih bi hitro ztastla rastlina, katere plodovi bi bili številni novi zlatniki.

Tako so se vsi trije odpravili proti čudežni deželi. Pod večer so na smrt utrujeni prišli do gostilne, ki je slovela po receptu za…

Kuhane rečne kozice postanejo rdeče… In to je bila gostilna “Pri rdečem raku”.

Za Brljava in Zvitorepko je bil to velikanski skok v delirij hrane, med preproste bolj zahtevne jedi. Bila je to prava potopitev v recepte Pellegrina Artusija. Škoda za Ostržka, ki bi se lahko najedel, a tega ne more, saj je zelo vznemirjen ob misli, da bo kmalu postal bogat!

Brljav in Zvitorepka sta vljudno pustila leseni lutki, da je plačala račun. Nato se v temi tudi Ostržek odpravi proti deželi Pegaste sove.

Malo ga je bilo strah, ker je moral prečkati gozd.

Gozd je kraj, poln presenečenj. Srečanje z vestjo ali z nezaželenim dobrim nasvetom je lahko neprijetno. Murn Modrec je še enkrat opozoril Ostržka na načrte, ki jih imata dva nepridiprava.

V TEMI GOZDA HRUP … So to morilci? Štiri kovance takoj v usta in nato …

POJDI… hitro zbeži …

Poskušal je pobegniti, a so ga ujeli. Po obrednem stavku: »Ali vreča ali življenje,« se je Ostržek poskušal sporazumeti s pomočjo mimike, ni hotel odpreti ust in je poskušal prepričati moška s kapuco, da nima niti centa. Morilca sta ga z nožem skušala prisiliti, da bi odprl usta, eden ga je celo zabodel, vendar je bil Ostržek narejen iz trdega lesa. Naposled je Ostržek enega od napadalcev ugriznil in čudež … izpljunil je mačji krempelj.

ZNOVA JE ZAČEL BEŽATI … MORILCA PA ZA NJIM. Zatekel se je na visoko drevo, a sta morilca to zatočišče zažgala. Skočil je z najvišjega vrha na tla in SPET V BEG z morilcema za petami … Ostržek je tekel, tekel, tekel.

Končno velik jarek … in skok … Ostržek je znal dobro uporabljati svoje noge! Morilca ne toliko. ŠTRBUNK! Končala sta v blatu na dnu jarka. A ni bil še na varnem.

Morilca nista upočasnila zasledovanja. Skoraj bi padel v kremplje dveh moških s kapucami, ko v gozdu zagleda hišico. Trka, trka … Trkal je, dokler se ni odprlo okno, a so mu povedali, da so v tisti hiši vsi mrtvi, tudi plavolasa deklica, ki se je pogovarjala z njim na oknu. Okno se je zaprlo in tako je Modra vila predala Ostržka morilcema … in dirka se je končala.

Bil je ujet. Ponovno je dobil dva vboda, zaradi katerih so se zlomila rezila dolgih, dolgih in kot britev ostrih nožev, vendar ni izpljunil kovancev, ki jih je imel v ustih. Brljavu in Zvitorepki ni preostalo drugega, kot da sta ga obesila in ga pustila, da binglja v vetru. Ob pravem času se bosta že vrnila po zaklad.