Epizoda 06

BESEDILO in ILUSTRACIJE Maurizio Stagni: povzeto iz “Le avventure di PINOCCHIO” Carla Collodija v poglavjih 16. in 17.

Plavolasa deklica je zagledala Ostržka, kako binglja na veji starega hrasta. Poklicala je Sokola, naj pretrga vrv, na kateri visi, in veličastnega Kodra, ki naj ga odnese domov.

Poklicali so tri zdravnike: vrana, čuka in … murna Modreca. Diagnoze so bile precej približne: “Lutka je mrtva, a če ne bi bila mrtva, bi to pomenilo, da je živa.” Murn Modrec je bil tam samo zato, da je poudaril, kako navihan je bil Ostržek, njegov stari znanec. Tudi glede solz, ki so jih murnovi komentarji zbudili v “pacientu”, sta bila druga dva zdravnika enakega, a nasprotnega mnenja. Če joka, je živ, je menil vran, zdravnik čuk pa je trdil, da če joka, to pomeni, da “ga moti smrt”.

Ostržek je moral vzeti grenko zdravilo. Če bo to storil, bo dobil tudi sladkorne kroglice, na katere je bil požrešen. Ko pa je pojedel samo sladkorne kroglice, so v sobo vstopili štirje črni zajci grobarji s krsto na hrbtu, pripravljeni, da ga odnesejo. Če ne bi spil grenkega zdravila, bi umrl zaradi mrzlice. Zato je Ostržek pogoltnil tudi grenko zdravilo.

“Kam si pa spravil štiri zlatnike?” ga je vprašala vila… Potem ko so morilci tekli za njim vso noč, da bi ga zabodli in na koncu obesili ter mu pobrali skrite zlatnike, predvsem pa potem, ko ga je prav ona prepustila kriminalcem, je bil za laž kaznovan s podaljšanjem nosu.

Obstajajo laži s kratkimi nogami in laži z dolgimi nosovi. Ostržku je nos postal tako dolg, da ni več šel skozi vrata. Modra vila je pustila Ostržka jokati dobre pol ure, dokler ga ni videla obupanega z očmi, ki so mu izstopale iz glave. Poklicala je naposled tisoč velikih detlov. Sedli so mu na nos in ga začeli kljuvati in tesati, da je postal spet tak kakor prej..

Ko je nos bil spet “normalen”, je vila predlagala Ostržku, da ostane z njo kot “mlajši bratec in sestrica”. Na družinskem srečanju je manjkal le Pepe.

Vila je že sporočila “Polenti”(šepetaje, naj vas ne sliši), naj mu pohiti nasproti.

Sestrica je Ostržku svetovala, naj se ne »izgubi«.

Dejala mu je:“Kar gozdne poti se drži pa”…

… “ga gotovo srečaš!”