Home » Walt Disneyev Ostrežek

Walt Disneyev Ostrežek

Walt Disneyev Ostrežek

Zgodilo se je neke noči, ko je bila na nebu zvezda, ki je izpolnjevala želje. Cvrček Džimi iz družine čričkov je bil tako utrujen, da je mislil samo še na to, kje bi našel kakšen kotiček, kjer bi se od dolge poti lahko spočil. Končno je ugledal hišico, v kateri je še gorela luč, in tudi iz dimnika se je kadilo. V njej je živel mojster Pepe, ki je izdeloval igrače vseh vrst. Živel je čisto sam, le maček Figaro in zlata ribica Kleo sta mu delala družbo.

Tisti večer pa je bil mojster Pepe vesel, ker je pravkar izdelal lutko povsem enako otroku. Ko je mojster Pepe že oblečen v svojo belo nočno srajco odhajal v posteljo, si je še enkrat ogledal svojega lesenega fantiča in potem rekel: «Res je videti kot živ. Ah, ko bi le res bil, potem bi imel sina, kar sem si vedno želel.«

Končno je mojster Pepe le zaspal. Čvrček je ostal še dolgo buden. Nenadoma je zaslišal pravljično glasbo in cela soba se je zasvetila v srebrni svetlobi. Bilo je, kot bi prišla zvezda z neba skozi okno in preden se je dobro zavedal, je stala sredi sobe lepa vila, ovita s sinje modro tančico. Približala se je leseni lutki in rekla: »Govori in hodi, kot človek se smej, tako bodi od zdaj naprej«. Dotaknila se je lutke s čarobno palico in že se je Ostržek sam premikal. Najprej je pomežiknil, nato je dvignil roke in zacepetal z nogami. »Hura, skakati znam, skakati,« je veselo vzkliknil, »in govoriti znam tudi. Ali sem sedaj živ?« »Ne,« je rekla vila, »ne še. Naredila sem, da se lahko premikaš in govoriš; ampak biti človek – to je čisto kaj drugega. Če boš dober sin, ali slišiš, res dober. Potem te bom nekega dne naredila za pravega človeka.« Potem se je sklonila k Džimiju in mu rekla: »Imenujem te za Ostržkovo vest!«.

Zamislite si, kako je bil mojster Pepe vesel, ko je zjutraj zagledal živo lutko.

Hodila je, skakala in govorila!

Drugo jutro se je Ostržek lepo oblečen in z abecednikom pod pazduho odpravil v šolo. Žal je na poti srečal lisjaka in mačka, bila sta daleč naokrog najhujša sleparja, prelisičila sta ga in odpeljala v vas, kjer sta ga hotela z ukano prodati lutkarju Ognježeru, ki je vodil veliko lutkovno gledališče. Džimi je zaman skušal Ostržku dopovedati, da je to goljufija. Goljufoma se je ukana posrečila.

Lutkar je zvečer zapustil vas. Cvrček Džimi je neopazno zlezel v kočijo in zagledal priklenjenega Ostržka v kletki.

Dobra vila ju je rešila iz neprijetnega položaja in Ostržek ji je obljubil, da bo Džimija ubogal in da ne bo več lagal.

Zbežala sta a  spet sta Ostržka  našla sleparja lisjak in maček. Z Ognježerjevim denarjem sta v gostilni »Pri rdečem raku« spoznala hudobnega človeka, ki je predrzne in poredne otroke vabil na dolgo plovbo do »Otoka veselja« in jih tam spreminjal v osličke, ki so jih potem kupovali rudarji. Ostržek, ki so ga spet ogoljufali, se je vkrcal na ladjo z veliko skupino otrok. Vseh so prelisičili. Obljubljali so jim sladkarije in igrala zastonj. Nihče ni mogel niti slutiti, kaj jih je zares čakalo. Na ladji je Ostržek spoznal Lenobka, ki se je nove pustolovščine zelo veselil. Na Otoku veselja so se otroci postopno spreminjali v osličke. Džimiju je po dolgem prigovarjanju le uspelo, da je Ostržka prepričal, naj čim prej zapustita otok, preden se tudi on spremeni. Skočila sta v vodo in preplavala do doma, a tu ni bilo nikogar. 

Zdajci je sunek vetra prinesel okoli vogala košček papirja. Džimi ga je pobral in vzkliknil: »Pepetovo pismo!«. Pisalo je: »Dragi Ostržek, slišal sem, da si se odpeljal na Otok veselja. Zato sem odšel na pot, da bi te obvaroval pred strašno usodo. Priskrbel sem si ladjico in skupaj s Figarom in Kleo smo odpluli na morje. Ravno ko je bil Otok veselja na obzorju, se je iz morja dvignil ogromen kit Monstro, ki lahko požre cele ladje. Odprl je žrelo – in že smo bili v njegovem trebuhu, vsi z ladjo vred.”

“Greva,” je odvrnil Ostržek, “poiskal ga bom. Jaz sem kriv, da ga je pogoltnil kit. Zato pojdiva na iskanje, dokler ga ne dobiva, da bom lahko rešil svojega očka.”

Ko sta pošast iskala na morskem dnu, sta jo končno našla, a ju je ta brez pomisleka pogoltnil. V njegovem trebuhu sta zagledala Pepeta. Takoj so zakurili ogenj, da bi moral Monstro kihniti. Kit je začel kašljati, zaplaval je nad morsko gladino in glej – resnično je kihnil! Pepetov splav, Figarom, Kleo, Ostržek, Pepe in Džimi so zdrseli mimo ostrih zob na prosto. Kit je planil za njimi, a je obtičal med skalami. Ostržek, Pepe, Figaro, Kleo in Džimi so rešeni obležali na plaži. Čez čas je Pepe, še ves omotičen, dvignil svojo glavo. Ko se je ozrl okoli sebe, je zagledal Ostržka, ki je negibno ležal ob njem. Tedaj se je stari mož tako prestrašil, da mu je srce kar zastalo. Bil je prepričan, da je njegov pogumni sin mrtev. Nenadoma se je zasvetila neka zvezda. Njena svetloba je padla ravno na malo negibno leseno lutko. Zaslišalo se je glas, ki je prihajal od nekje daleč: »Naj ti bo dano pravo življenje, kot človek boš živel, ker to si zaslužil.«

… Toda Collodijeva zgodba ni ta!