Epizoda 15

Ostržek je imel med sošolci tovariša, na katerega je bil najbolj navezan in ga je imel od vseh najrajši. Ime mu je bilo Romeo, zaradi suhe in vitke postave pa so ga vsi klicali Trlica. Bil je največji lenuh in potepuh v šoli. In ta ga je prepričal, da gre z njim v Deželo igrač, kjer ni ne šol ne učiteljev ne knjig… samo zabava od jutra do večera. Opolnoči je prispel voz brez najmanjšega ropota, ker so bila kolesa ovita s predivom in cunjami, dvanajst parov osličkov, ki so ga vlekli, pa na nogah ni imelo podkev, temveč so bili vsi obuti v prave čevlje iz belega usnja.

Ostržek bi bil lahko bolj pozoren na opozorila, ki so tiho prihajala od osliča, a želja, da pristane v deželi, posvečeni izključno zabavam in igri, je bila premočna. Na začetku je imel nekaj težav z neposlušnim osličkom, ki ga je jezdil, a dober ugriz kočijaža v uho je žival ukrotil in voz je s tovorom pobalinov odpeljal.

Ta dežela ni bila podobna nobeni drugi deželi na svetu. Tu so prebivali sami otroci. Po cestah samo hrupno veselje, sam vrišč in direndaj… Vsepovsod gruče paglavcev, ki so igrali za orehe ali pa za denar. Nekateri so brcali žogo, drugi so se vozili na kolesu, tretji so jahali na lesenih konjičkih. Tu so se igrali slepe miši, tam so se lovili in podili. Nekateri so kot burkeži požirali goreče predivo, drugi so deklamirali, tretji peli. Nekaj jih je prevračalo kozolce, ta je hodil po rokah, oni se je podil za obročem. Nekdo se je sprehajal, oblečen kot general, s papirnato čako in sabljo iz lepenke. Tu se je razlegal smeh, ondi tuljenje, tam spet klicanje; tu ploskanje, tam žvižganje.Nekdo je celό kokodajsal, oponašajoč kokoš, ki je znesla jajce. Povsod hrumeči živžav, trušč in divji hrup, da bi oglušel, ko bi si ne zatiskal ušes.

Po vseh trgih so igrala lutkovna gledališča, kjer so se otroci kar trli od jutra do noči. Vsi zidovi so bili počečkani z ogljem in povsod si lahko bral takele napise: Živijo igrače (namesto Živele)! Nočemo šolo, hočemo igrače (namesto nočemo šole)! Proč z o-slovnico! Dol z travastimi učitelji – mučitelji (namesto s trapastimi)! In druge podobne duhovitosti.

Celih pet mesecev je trajalo to veselo, brezskrbno življenje. Med zabavami in veseljačenjem so naglo minevali dnevi, ne da bi bilo treba kdaj pogledati v knjigo ali iti v šolo.

V Deželi igrač lahko doživiš presenečenje, če se zjutraj popraskaš po glavi. Svizec, ki je stanoval v zgornjem nadstropju, je prihitel, ko je slišal kričanje Ostržka, ki se je pogledal v umivalnik poln vode. Potrdil je, da je Ostržkov obraz okrašen z veličastnim parom oslovskih ušes in da bo v dveh, treh urah lesena lutka postala pravi pravcati osliček.

Trlico in druge otroke je doletela ista usoda. VSI SO POSTALI OSLIČKI.

Smola za tiste, ki so izbrali pot greha, zabave, razvedrila … Ostržka so prodali cirkuškemu ravnatelju, da bi ga naučil skakati čez obroče ter plesati valček in polko, stoječ na zadnjih nogah.

Ubogi Ostržek se je moral kajpada zlepa ali zgrda naučiti vseh teh umetnij. Toda za to so bili potrebni trije dolgi meseci vaj, pri katerih je bič kaj neusmiljeno cefral njegovo kožo. A na prvi predstavi ob skoku skozi obroč se je nerodno zapletel, treščil na drugo stran in hudo poškodoval zadnje noge. Nič mu ni mogla pomagati vila Plavolaska, ki je sedela med gledalci.

Šepastega oslička so na sejmu ponovno prodali, da bi iz njegove kože napravili boben.

Kupec je oslička odgnal na skalo na morski obali. Na vrat mu je obesil kamen. Vrv, ki jo je držal v rokah, mu je privezal na nogo, nato pa ga je nenadoma sunil in pahnil v vodo. Trop rib je žačel oslička obirati. Ko so ribe pojedle vse oslovsko meso, ki ga je kot nekaka skorja pokrivalo od pet do glave, so prišle do lesa. Z gnusom so opustile neprebavljivo hrano in pustile lutko privezano na vrv. Ko je bil osliček že kakih petdeset minut pod vodo, je začel kupec vleči za vrv. Seveda ni vedel, kaj se je dogajalo pod morsko gladino. Presenečen je namesto mrtvega oslička privlekel na površje živo lutko. Ostržkova pripoved ga je tako zavedla, da je lutko osvobodil.